Esperanza.
Dekle, ki boksa,
Dekle, ki ljubi,
Dekle iz Urugvaja.
Constanza ti kamen je spotike,
zdaj še slepa.
Ovbe.
O ti moj srček, je govoril
Ah, kaj govoril, je LAGAL!
Pri meni sámo žrl in sral je
pri drugi v postelj’ci je spal.
Ko reko solz sem prejokala
v meni zraste trden sklep
pojutrijšnem ga bom zaklala
in s pudlom šla bom na potep.
In res!
Prišel je na kosilo
Kot tolikokrat že poprej
postregla sem mu svinjska rebra
v predalu poiskala sprej.
Je jokal, vpil je od slepote
nato pa še od bolečin
da smrtne muke mu olajšam
sem naredila še pompin.
A penis ni hotel zateči
preveč bilo je ljubčka strah
krvavi sli želela sem ustreči
zato odrezala sem ga na mah!
Vreščal je kot zaklana svinja
kri špricala je vsepovsod
tapete, stoli, stara skrinja
krvav je bil še strelovod.
Zdaj ljubček mirno spi, počiva
v večnem mrazu rdečih rož
njegov edini dar ga skriva
prelepa zmrzovalna skrinja
BOSCH.
Je lep se dan žena naredil
le sonca ni.
Se pudel je na tepih ponečedil
da vse smrdi.
Zakaj nihče se ne zapelje
do mojih vrat
Zakaj nihče mi ne odpelje
pudla srat?!
Oj, Camilla.
Pognala dva moža si v boj.
Za té prelivala sta znoj.
Oj, Camilla.
Bo zmagal vrli Santiago, ki bil je dober, lep in zlat
ali postavni pač Ricardo, nevaren, drzen, mrk pirat?
Oj, Camilla.
Vredna nisi, da bi kri prelila.
Pojdi spat.
